O slabovidnosti
Slabovidnost ali ambliopija pomeni zmanjšano vidno ostrino brez očitnega organskega vzroka. V tem primeru možgani odklopijo eno oko, ker iz obeh očes dobijo zmedene ali neenake podatke. V zadnjem času prevladuje teorija, da je slabovidnost senzorna prilagoditev na škiljenje enega očesa. Slabovidnost je tudi diagnoza, ki jo uporabijo pri različnih vidnih stanjih, ko obstaja razlika med enim in drugim očesom. Če sta obe očesi krivi za slabši vid, to imenujemo anizometropija - razlika v vidni ostrini med očesoma. Ta pojav je zelo pogost.
Slabovidnost se lahko razvije iz več razlogov. Slabovidnost z odklonom očesa se običajno razvije pri otrocih mlajših od 3.let, če je eno oko odklonjeno (noter ali ven). Če tega ne zdravimo, lahko že v nekaj tednih pride do zmanjšanja vidne ostrine.
Oko brez fokusa
Če je eno oko močno kratkovidno in je slika na vseh razdaljah zelo zamegljena, je zelo verjetno, da bo prišlo do slabovidnosti tega očesa. Pri odraslih, ki imajo eno oko močno kratkovidno, lahko pride do slabovidnosti kjub uporabi korekcijski leč, če ne začnemo s treningom vida. Stanje se s povečevanjem dioptrije na lečah postopno slabša.
Zapostavljeno oko
Pri majnem otroku, kjer je razvoj vida še na samem začetku, se lahko razvije slabovidnost kot posledica pokrivanja enega očesa v samo enem tednu. Medicinska izbira zdravljenja pri slabovidnosti je pokrivanje boljšega očesa, ki so mu z leti dodali aktivno električno ali kemično stimulacijo. Možni načini so: pokrivanje boljšega očesa s popolno izključitvijo dnevne svetlobe (npr. očesne nalepke prilepljene na kožo okrog očesa), motne črne kontaktne leče, mlečno steklo ali drugi filtri. Popolno prekrivanje naj bi bilo bolj učinkovito, kot le delno pokrivanje dobrega očesa.
Slabovidnost zdravijo v otroštvu in le redko začnejo zdravljenje po 8. letu starosti otroka. Pravilo je pokrivati dobro oko toliko tednov, kolikor ima otrok let. Pogosto je pri zdravljenju škiljenja vključena tudi operacija s kirurško prestavitvijo mišic, s katero dosežejo kozmetični učinek sočasnega premikanja oči. V raziskavi, ki jo je izvedel Watson s sodelavci (1985), kjer so primerjali popolno in delno pokrivanje, pri 23% pacientov ni prišlo do izboljšanja, kljub rednemu in zelo strogemu izvajanju terapije.
Pogovarjal sem se z mnogimi, ki so izkusili takšno zdravljenje.Vsi so mi zaupali, da so sovražili pokrivanje očesa in da ta način ni privedel do očitnega izboljšanja. To ne pomeni, da pokrivanje dobrega očesa ne pomaga. Pomaga, vendar je uspeh zelo slab. Starši vedo kako težko je obdržati nalepko na očesu 4-letnega otroka. V nekaterih primerih so celo imobilizirali otrokove roke z mavcem, da si ni mogel sneti nalepke. Danes bi marsikdo to smatral za zlorabo otrok.
Zgoraj opisan pristop je pasiven in ne vključuje uma. Oči želimo prisiliti k normalnemu delovanju. Slabovidnost je potrebno začeti zdraviti takoj, ko jo odkrijemo, vendar se ljudje pogosto ne zavedajo, da za gledanje uporabljajo le eno oko. Razvija se počasi, kar le stežka opazimo. Žal je veliko odraslih, ki živijo z nezdravljeno slabovidnostjo.